JEZERSKA ZLATOVČICA
je bila prinešena v Slovenijo leta 1928 v Krnsko jezero iz Italije in leta 1943 v Bohinjsko jezero iz Avstrije. Navadno zraste od 25 - 40 cm, v Bohinjskem jezeru pa je bila leta 1958 ujeta 74 cm velika jezerska zlatovčica. Hrani se s talnimi organizmi in malimi ribicami. Drsti se od oktobra do januarja v velikih jatah na prodiščih. Pripovedka o ribah z zlatim trebuhom
Dolga leta so v globinah Bohinjskega jezera živele neugledne ribe, ki jih je zaničeval celo najbolj zavaljen in len krap, ki je od časa do časa zašel v čisto jezersko vodo. Čez Evropo je zavela vihra druge svetovne vojne, ki se je dotaknila tudi tega najbolj posvečenega kotička na zemlji. Raja pod Triglavom - Zlatorogovega kraljestva.
Mlad nemški vojak je vsak dan hrepeneče opazoval lepoto, ki mu jo je ponujala narava v tem prečudovitem bohinjskem kotu. Nemirno gladino jezera, ki je v svojih globinah utapljala gore nad seboj. Prečudovite igre sonca in razlite barve neponovljivih sončnih zahodov. Pri vsem tem pa se ni mogel ločiti od misli na dom in svojo drago, od katere ga je ločila kruta usoda vojne.
Ko je tako vsak večer hodil ob jezeru, se je nekega dne zgodilo. Nad gladino je zavel čuden piš vetra, voda je zavalovala, naslednji trenutek pa se je spet vse pomirilo. Ob obali je zagledal deklice, katerih obrazi so žareli v nenavadnem siju in iz njihovih oči je sevala toplota, ki se ji ni bilo moč upreti. Toda oblekice, ki so jih nosile, so bile razcapane in neugledne. Hotel se jim je približati, vendar je spet zavel veter, voda je zavalovala in že so izginile.
Vrnil se je drugi dan ob istem času in upal, da jih bo spet videl. Bile so tam. Tokrat niso pobegnile, ko se jim je približal. Takoj se je v njegovem srcu zganilo. Njihova lepota ga je popolnoma prevzela. Deklice so mu zaupale in se pogovarjele z njim. Skrivnost pa mu bodo razkrile le, če vsaki prinese po en zlatnik. Nemški vojak jim je ustregel. Vzel je nekaj zlatnikov iz vojnega plena. Prinesel jim jih je. Vsaki je dal po en zlatnik.
Potem so mu povedale: "Smo sirote, ki nas je uboštvo pahnilo na rob obupa. Svoj mir smo poiskale v vodah tega jezera. Zdaj živimo naprej kot ribe, na dnu jezera. Neugledne smo zaradi svoje siromašnosti, naša barva je neopazna. Zdaj si nam prinesel starega zlata, s katerim bomo postale bogatejše in vsi nas bodo spoštovali. Toda to zlato je ukradeno, ne pripada tebi. Zato boš kaznovan! Šel boš z nami v naše kraljestvo, od koder ni poti nazaj. Nekdo pač mora povrniti zlo s svojim trpljenjem. Nikoli več ne boš videl svoje drage, tvoja usoda je na dnu jezera, ki si ga občudoval, se zaljubil vanj in te je prevzelo tako močno, da si postal del njega."
Zavel je veter, gladina je zavalovala. Na obali ni bilo ničesar več. Izginile so deklice, z njimi vojak.
Neugledne ribe na dnu jezera so postale z zlatom bogate. Njihovi trebuščki so se zableščali v barvi starega zlata. Ker pa je bilo zlato ukradeno v vojni, je tudi njih doletela kazen. Ljudje so jih opazili, jih začeli loviti in jesti. Zaradi barve pa so jih poimenovali zlatovčice. |
