poletje jesen zima pomlad
Slovenščina English Deutsch 
   
 
 
Zanimivosti Novice Rezervacije Triglavski narodni park Julijske Alpe Festival alpskega cvetja Dnevi pohodništva
 
  Iskalnik:
 
 
 
Pet

~
Sob

~
Ned

~
Nastanitve
Prihod:
Dan Mesec Leto
Noči Osebe Otroci (vnesi starost)
© feratel media technologies AG

Turistične informacije
Turistične agencije
Ostale storitve

 

 

PLANŠARSTVO

Planšarstvo, katerega začetki segajo v 13. stoletje, in z njim povezano sirarstvo je skozi zgodovino predstavljalo temelj kmetijstva v Bohinju. Premalo obdelovalnih površin, dolge zime, kratka poletja so bili razlog, da so se prebivalci v večji meri ukvarjali z živinorejo (krave, koze, konje, ovce). Mleko in mlečni izdelki so bili dolga časa glavna osnova vsakdanje prehrane.  
 
 
Bohinjci so planšarstvo razvili do popolnosti. Podatki govorijo, da je v preteklosti delovalo približno štirideset planin. Razdeljene so bile na senožetne planine, srednje planine in visoke planine. Tako so pastirji spomladi začeli pasti na  senožetnih planinah, ki so ležale najnižje. Potem so živino gnali na srednje in visoke planine, jeseni pa v obratnem vrstnem redu spet nazaj v dolino. Zaradi velike odvisnosti kmečkega gospodarstva od planšarske živinoreje se je v Bohinju vse do druge polovice 20. stoletja ohranila najstarejša oblika t.im. individualnega pastirstva. 
 
To je oblika planšarske organizacije, v kateri ima vsak gospodar na planini svojo stajo in majerja - planšarja. Planšar je na planini živel zelo preprosto. Planšarski stanovi so se razlikovali. Stanovi na spodnjih planinah so bili pol zidani pol leseni in so imeli posebej hlev. V višje ležečih planinah pa so bili stanovi zgolj leseni, grajeni iz brun in pokriti s skodlami, ki so stali na podstavkih imenovanih »kobile«. Imeli so odprto ognjišče, shrambo (mlečnico) in skromno ležišče (medvednjek).
 

 
Sirarstvo je bilo vse do sredine 19. stoletja organizirano tako, da je vsak majer na planini mleko predeloval v mlečne izdelke. V začetku maslo, kasneje skuto in sir.  Te pa Bohinjci niso uporabljali zgolj zase, ampak so z njimi tudi trgovali. Tako so maslo prodajali v Trst, od koder so se vračali z vinom in soljo. Trgovali pa niso samo z maslom pač, pa tudi z živino in lesenimi izdelki. Med mlečnimi izdelki, ki so jih predelovali na planinah, ima posebno mesto sir mohant. Ta izredno pikantni sir je v Bohinju še danes posebnost. 
 

 
Prelomnica v bohinjskem planšarstvu in sirarstvu se je zgodila v 60. in 70. letih 19. stoletja. Zasluge za velik napredek, ki se je zgodil  v tem času, nosi takratni župnik v Bohinjski Bistrici Janez Krstnik Mesar. Na njegovo pobudo so začeli ustanavljati sirarske zadruge. Tako je leta 1873 nastala v Bohinju prva sirarska zadruga, ki je bila prva taka zadruga na Kranjskem. Prihod švicarskega sirarja Tomasa Hitza, ki je večkrat prihajal v Bohinj in pomagal z nasveti, je botroval nastanku sira, podobnega švicarskemu ementalcu, ki je dobil ime Bohinjski sir. Pozitivni razvoj se je nadaljeval tudi v prvi polovici 20. stoletja, kljub katastrofi prve in druge svetovne vojne. 
 
Še v času med obema vojnama so najboljše sirarje pošiljali na izobraževanje v Švico. Po drugi svetovni vojni so planine nacionalizirali. Bohinjci so se vseeno z veliko vnemo lotili obnavljanja sirarn. Kljub vsemu pa je sirarstvo počasi zamiralo. Število planšarjev se je z leta v leto manjšalo. Danes je živih komaj še nekaj. Ena izmed rešitev, ki prihaja za njihovo ponovno oživitev, je turizem.

Spletne kamere
Interaktivno
 

 

Slow-Tourism
 
 
Copyright ©2007 Turizem Bohinj, Produkcija CC-Line d.o.o.